Tisti večer me je ujela  nevihta. Tudi strah me je bilo. Sprejel me je smeje. Kako si lepa, mi je rekel. Drgetala sem na pragu, dež je bil mrzel. O ljubica, kako si lepa! Kar pomladila si se, od tega očiščujočega dežja! Nič nisem razumela. Zakuril je in razobesil mojo obleko, da se je sušila.  V svojo srajco je zavil moje lase in me posadil k ognju.

Pobožal me je po licu in po vratu. Ko me je objel, si nisem  upala niti dihati. Občutila sem srečo, neskončno srečo. Iz njega je prihajala neka milina, neka mila sreča. Je to ljubezen, ki takole leze vame in me vso prevzema? Naj traja, sem želela, naj traja, naj traja večno!

Zunaj je zagrmelo, strele so švigale in bobnenje je odmevalo. Še bolj sem se stisnila k njemu. On pa mi je gladil mokre lase in govoril, z očmi uprtimi v nevihto: Kakšna moč, kakšna strast, kakšna divja strast! Blagodat za zemljo takle dež! Grmenje in strele prinašajo zemlji novih moči, da more ploditi in rojevati. Ven bi šel, v dež, v nevihto! Dež bi me zagotovo pozdravil!

Branila sem mu. Pesnik sem, pesnik, da boš vedela! Moja pesniška duša je polna lepote in v mojem srcu je vse bogastvo, ki ga premorem, je govoril, zato vem: To norenje narave, to je strast! To je divja strast! Pesniki ljubimo strasti, da moremo peti o njih, in o ljubezni!

Ostala sem pri njem.

Zjutraj  sva se zbudila v tisto jasno jutro, ko so gore blizu in sonce belo sveti skozi oplaknjeni zrak. Še nikoli prej nisem videla tako bleščečega jutra!

Vsak večer sem prihajala, on pa mi je govoril, govoril. Če ni bilo nevihte, da bi jo opeval, je bil sončni zahod in je pel hvalo njemu ali oblakom, ki so se raztegovali po nebu.

Pravili so mi že, da bom za teto pri hiši, ker da ne vem, kaj je ljubezen. Potem, pri tridesetih sem jo spoznala. Pribežal je pred tolminskimi biriči s Cerkljanskega, ves pretepen. Do nas tolminski niso smeli.

Kaj pa oni vedo o ljubezni? sem pomislila.

Zanosila sem, hotela sva se poročiti, čeprav nisva imela kam položiti glave. Pa naju je prehitela smrt. Ves čas je bil  bolan, notranje bolan. Rane, ki so mu jih zadali biriči, so bile prehude. Najina ljubezen  je izgorela, kot izgorijo smolnate bakle. Moj Johan je umrl, jaz pa sem padla v čudno zamaknjenost. Le hčerka me je rešila, ker sem morala skrbeti zanjo in  delati, da sva preživeli.  Leto 1861 je bilo slabo leto.

Kar nekaj let je trajalo, da sem si opomogla. Polona, hčerka, ki je rasla ob meni in  mojih, je bila živ spomin nanj.