Pravlence
4 views | +0 today
Follow
Your new post is loading...
Your new post is loading...
Scooped by Marija Krajnik
Scoop.it!

Svet je svet in lep

Svet je svet in lep | Pravlence | Scoop.it

Svet je svet in lep je zbir treh sklopov kratkih zgodb: Pogovori in razmišljanja, Pravlence o Lepoti, Brodarjevo Srce.

more...
No comment yet.
Scooped by Marija Krajnik
Scoop.it!

Ivan Cankar: Krizanteme koprnenja

2. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče;

k vodam počitka me vodi.

IVAN CANKAR - KRIZANTEME KOPRNENJA

 

So morda Sanje tisto, kar nam dopolnjuje Življenje?

 

Bila sem tam. Za trenutek ali dva. Sama mirnost neizmerna. Tam

Čas ne šteje.

 

Pod cvetoče kostanje sediva! je rekel Mojster. Iz sanj in hrepenenja, iz

močnega koprnenja so, kot vse to mesto. Tu je moj poslednji dom, poslednji

dom vseh nas, ki smo upali. To mesto, ta drevored in reka, ki teče

skozenj in hrib nad mestom, to je naše bivališče. Na meglicah si more

postaviti zasmrtnost, kdor zmore. Cekini, škrlat in bogastvo potonejo,

samo Sanje ostajajo. Samo Sanje imajo tu vrednost. Samo Sanje! In tako

se na meglicah sredi Zelenih pašnikov beli naša Ljubljana. Vsakdo od

nas, ki smo priromali sem, je nekaj dogradil, nekaj nadgradil in dodal.

Tu zdaj bivamo. Tu so se izsanjale naše Sanje in naša koprnenja.

 

Prebirala sem vaša pisanja, Mojster, imeti ste morali čudovito lepo,

svetlo Dušo, da ste zmogli pisati take svetle in sijoče zgodbe. Povejte,

kaj se je zgodilo z vašo Dušo, ko ste umrli, je odletela ali ste jo uspeli

zadržati?

 

Duša? Moja Duša! Kaj bi brez Nje? Pustil sem svoje ubogo zaničevano

telo priklenjeno na zemljo in ujeto v trpljenje brez konca in kraja

in sledil Duši. Hotel sem tja k tisočkrat blaženim, ki hite od zvezde do

zvezde in nikoli ne zamude velikega blagoslova pred obličjem božjim;

med same izvoljene in poveličane sem hotel. Ampak v tistem trenutku

se mi je od prežarke svetlobe spustila na oči rdeča zavesa in nisem vedel

ne kod ne kam. Romal sem, dolgo sem romal. Dokler se me ni dotaknila

nevidna roka in prepustil sem se, da me vodi. Tu sem spet srečen. Kaj bi

 

jaz, siromak, med blaženimi? Tu na Zelenih pašnikih se mi oči spočijejo.

Tu šele uživam tisto tako želeno rajsko Srečo.

 

Sedela sva pod cvetočimi kostanji in mimo so hodili pražnje oblečeni.

Pot jih je vodila mimo kostanjev in se vila naprej, tja proti Rožniku. Hodili

so počasi, vzdihovali, kot bi nosili težka bremena, se tolkli po prsih,

gledali v tla in le včasih so dvignili oči proti svetlobi na vrhu griča in

takrat so jim oči zažarele.

 

more...
No comment yet.