Še pomnite
Follow
Find
2.0K views | +0 today
Še pomnite
Zbirka drobcev o dogodkih, katere bi bilo škoda pozabiti
Curated by Peter Hawlina
Your new post is loading...
Your new post is loading...
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Dogodki, anekdote, legende ....

Dogodki, anekdote, legende .... | Še pomnite | Scoop.it

Za to rubriko sem se odločil, ko sem preurejal škatlo starih fotografij. Veliko starih slik je takih, ki danes nikomur več nič ne povejo. Ne vemo kdo in kaj je na sliki. Če mi ne vemo, ne ve nihče. Najbolje, da jih kar takoj zavržemo, saj bomo mi in drugi z njimi samo čas zgubljali.

Nekatere pa nam razgrnejo meglice, ki nam zastirajo spomin.  

Je še kdo pripravljen sodelovati?

Tale Scoop.it je dovolj pripraven za krajše objave. Doborodošli pa so ravno tako daljši prispevki. Za svoje pisarije sem preskušal že nekaj drugih načinov in orodij. Začel sem s HTML in nadaljeval z Wordpressom in Joomla.

Če kdo misli, da sam ne zna s temi orodji, mu lahko pokažem, kako delam jaz. Ni težko.

Oseba na sliki je Irena Goršič (zdaj Hawlina). Objavil sem jo zato, ker se na naših slikah v različnih obdobjih opažajo določene podbnosti.

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Komu je mar lanski sneg

Komu je mar lanski sneg | Še pomnite | Scoop.it
Peter Hawlina's insight:

Ker ravno danes (marec se je že prevesil v drugo polovico) spet kar resno sneži in ker slišimo, da take zime ne pomnimo, je tule dokaz, da je bilo že kdaj prej tudi veliko snega. Bilo je o pustu v zgodnjih petdesetih letih. Ne vem več, katera boginja je bila Meta. Morda je bila Evterpa, muza glasbe z liro, jaz naj bi bil Dioniz, videti je, da Tine ni bil iz božanske serije. Meto in mene je opravila teta Marija.

Pozirali smo na vogalu Ljubljanske ulice in Ob Zeleni jami.

Hiša še ni na novo ometana. Na levi tabli verjetno še piše LJUBLJANSKA CESTA. 

more...
Meta Šubic's comment, March 25, 5:15 PM
Ja in potem sva šla v šolo, kjer smo imeli maškerado.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Študentski plesni orkester MOONLIGHT SHADOWS

Študentski plesni orkester MOONLIGHT SHADOWS | Še pomnite | Scoop.it

Tam enkrat leta 1966 sem si kupil kitaro in se začel učiti. Leta 1967 sem že znal dovolj akordov, da sva najprej skupaj poskusila zaigrati Polde Kolman na klarinet in jaz. Kmalu se je pridružil Dane Višnjevec s saksofonom in Rado Tihelj s trobento. Po nekaterih menjavah se je kot pianist pridružil Tomaž Jeglič in bobnar Jože Kunc. Začeli smo igrati v telovadnici gimnazije v Mostah. Kmalu pa tudi v drugih plesnih dvoranah. Takrat je bil ples skoraj na vsaki šoli, internatu, telovadnicah in pravih plesnih dvoranah. V Ljubljani je bilo vsaj ducat študentskih plesnih orkestrov.Takrat je bil najbolj popularen žanr diexieland. Dane je kasneje presedlal s saksofona na kontrabas, saksofon pa je za njim igral Braco Doblekar. V zrelih letih ansambla smo imeli stalnega pevca Pera Dimitrijevića, boben je nekaj časa igral Jože Zapušek, kasneje pa Aleš Alo Kersnik. Nekajkrat se je zamenjal pozavnist in še kdo. Zadnji pozavnist je bil Marjan Godec (oče Alenke Godec).

Slika je bila posneta v januarju 1961, ko smo za pusta igrali v portoroškem hotelu Triglav. Na sliki so Jože Kunc, Mitja Mičo Pestotnik, Rado Tihelj, jaz Dane Višnjevec in Tomaž Jeglič.

Tam enkrat leta 1994 sem se naveličal igranja, ki je postalo enolično in zdelo se mi je, da igramo vedno slabše. 

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Štafeta mladosti

Štafeta mladosti | Še pomnite | Scoop.it

Nekoč je Jugoslavija na 25. maj praznovala Dan Mladosti. Organizirana je bila Štafeta mladosti in veličastne prireditve.

Ker je ata Herbert koncem maja praznoval svoj rojstni dan, smo njegovi otroci in vnuki organizirali Štefeto mladosti po državnem zgledu.

27. maja 1984 je bila nedelja. Takrat imam v dnevniku zapisano:

Maša. Odločili smo se, da bomo tekli štafeto do Ljubljane ob atovem rojstnem dnevu. Mi smo tekli do Šiške, nato so prevzeli Ljubljančani. Jure in Miha pa sta pretekla in delno prekolesarila celotno pot. Po oddihu v Zeleni jami smo šli k Brinovc. Atu in mami smo ponudili nekajdnevno potovanje.

Štafeta v obratni smeri je bila tudi leta 1986. V mojem dnevniku berem:

Nedelja, 25. maj 1986 - Jakatova birma: Boter je bil Jaka, za darilo je dobil poleg kajaka še nahrbtnik in knjigo od Jakata. Iz Ljubljane je opoldne štartala štafeta. Mi smo jo šli čakat na motel Medno. Okrog dveh smo bili v Lipici. Bili smo vsi razen Klemencov, Jojota, Gregata. 

more...
Miha Hawlina's comment, May 28, 2012 2:04 AM
Ja, res z Juretom sva neogreta pretekla skoraj celo pot in bi tudi jo, če bi vedela, da je čisto lahko. Samo prvi dve predaji sva se zraven peljala s kolesom. Najprej je tekel on potem obratno. Ko so začeli teči mlajši, sva jih spremljala s tekom vse do Zelene Jame. Spomnim se občutka, da bi lahko tekel v nedogled. Problem je nastal, ko sem se usedel. Šuba me je sicer zmasiral z neko Kitajsko mastjo... Vendar, ko so se nogice ohladile niso ubogale vsaj en teden..
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Zelena jama

Zelena jama | Še pomnite | Scoop.it

Tega pogleda na Zeleno jamo se ne spominja nihče več. Razglednico je naročila družina Suhadolc in je zagotovo najstarejša razglednica Zelene jame. Morda tudi edina. Saj se ne spominjam, da bi kdaj kje videl še kakšno drugo. Stara mora biti več kot 100 let. 

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Vrnitev iz Gonarsa

Vrnitev iz Gonarsa | Še pomnite | Scoop.it

Ata Herbert je bil leta 30. 6. 1942 interniran. Italijani so ga odpeljali v Gonars. Vrnil se je leta 1943. Morda že 1942. Točnega datuma ne vem. Ko je prišel domov je mama rekla: Peti, kje je ati? Jaz sem naučeno stekel v spalnico in pokazal atovo sliko na nočni omarici.

Ata je v internaciji močno shujšal. Na sliki se lepo vidi, da nama z Meto v Italiji med vojno ni nič manjkalo.

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Provincia d'Italia

Provincia d'Italia | Še pomnite | Scoop.it

Tole je bilo poleti 1943. Oktobra se bo v Nemčiji rodil Tine. Jaz sem se v Italiji, Meta v Kraljevini Jugoslaviji. Leta 1945 se bo Mica v SFRJ. 

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Kapitulacija Kraljevine Jugoslavije

Kapitulacija Kraljevine Jugoslavije | Še pomnite | Scoop.it

Nemčija je 6. aprila 1941 napadla Jugoslavijo. 17. aprila je bila podpisana kapitulacija Jugoslavije. Slovenijo sta si razdelili Nemčija in Italija. Ata Herbert je bil takrat na služenju vojaškega roka v Škofji Loki. Ko se je vojna začela, so se polno opremljeni nekaj dni premikali po Sloveniji. Nekje okrog Litije jim je poveljnik povedal, da je zanje vojne konec.

Ata je bil v nekaj urah doma v Zeleni jami. Preoblekel se je. Kot podoficir je bil oborožen samo s pištolo. To je takoj po prihodu domov zakopal nekje na dvorišču, kjer je bila takrat tudi gredica z zelenjavo. Prvo službo je dobil na Golniku. To je bila takrat Nemčija. Mama Ančka je bila v Zeleni jami, ki je bila takrat na ozemlju Regno d'Italia, Provincia di Lubiana. Kadar je utegnil, jo je obiskal in pri tem prečkal mejo v Šentvidu.

Še pred mojim rojstvom leta 1941 je dobil službo v Šlajmarjevem domu, Na moj god leta 1942 so ga Italijani internirali v Gonarsu.

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Zakaj je moj beli brat dvakrat stopil na grablje?

Zakaj je moj beli brat dvakrat stopil na grablje? | Še pomnite | Scoop.it

Na sliki vidimo gnečo na ulici. V ozadju komaj opazimo kupolo. To je ena od mnogih cerkva v mehiškem Marijinem svetišču Basilica de Nuestra Señora de Guadalupe. Na obeh straneh ceste so kioski  sejemsko robo. Tam sva bila z Ireno leta 2003. V enem od kioskov sem kupil film za fotoaparat. Imel sem polne roke. Ko sem film vložil, sem hotel vrnjeni denar spraviti v denarnico. Sežem v žep - - PRAZEN!!

Kar nekako vdan v neizprosnost usode, ki doleti bebca, ki v gneči ne zna paziti na glavno tarčo cestnih zmikavtov, sem Ireni zaupal kritično situacijo. Sproščeno se je začela krohotati. Delno je bil to panična reakcija, malo pa tudi privoščljivost, saj zelo rada pove, kako ne znam paziti na svoje stvari. Že naslednji hip pa mi denarnica izpod pazduhe pade na tla. Namesto v žep sem jo po nakupu filma začasno stisnil pod pazduho. Smešno in bedasto. Vseeno sem množico okrog sebe imel za bando zmikavtov.

Takrat torej nisem bil okraden. Nasprotno. Ta dan je bil zagotovo med najzanimivejšimi v mojem življenju. V kompleksu bazilike je bilo toliko doživetij, da jih je za posebno poročilo. Najbolje pa je, da greste sami tja. Se splača.

Denarnico pa so mi ukradli dvakrat. Nazadnje je bilo to v začetku lanskega septembra v Kijevu. Zadnji dan, nekaj ur pred poletom domov, mi jo je izpulil spretnež v sardinski gneči podzemne železnice. Denarnico pa sta mi spretno izpraznila tudi organizirana žeparja leta 2007 v Buenos Airesu. Tole sem takrat zapisal v dnevnik:

Nedelja, 11. marec 2007 - Vstaneva po osmi, jaz spet na sekret. Peš se odpraviva proti katedrali. Na nekem križišču naju neka ženska in moški opozorita, da sva od golobov posrana. Res vidiva, da sva na več mestih pokapljana. Ponudita nama toaletni papir in vodo in nama pomagata odstranjevati madeže. Nič hudega nisva slutila. Malo kasneje Irena ugotovi, da so ji ukradena očala in me vpraša, če imam denarnico in vse ostalo. Seveda jo imam in vse drugo tudi. Greva v katedralo in bolšji trg Dorego. Ogromno robe, tudi zanimive. Na prostem se pojavljajo tango orkestri. Verjetno bi še ostala, pa se začne muditi na sestanek z Juretom Vombergarjem. Javni telefon spet ne dela, samo denar pobira. Do hotela s taksijem, ko hočem plačati, je denarnica prazna. Kot bebec buljim vanjo. Na srečo sem že prej dal Ireni 25 pesov, da lahko plača 10 za vožnjo. Občudujeva mojstrstvo tatinskega para, drugega nama ne ostane.

Zadnji iz našega sorodstva je bil letos podobna žrtev Jojo v Barceloni.

Ima še kdo tovrstno izkušnjo?

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Pollakove v zrelih letih

Pollakove v zrelih letih | Še pomnite | Scoop.it

Marija (poročena Vrtačnik), Fini, Ana (vdova Hawlina) in Neta. Najverjetneje v stanovanju Marije na Mirju v Ljubljani. 

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Otroci Antona Suhadolca in Marije Peruzzi

Otroci Antona Suhadolca in Marije Peruzzi | Še pomnite | Scoop.it

Od štirinajstih otrok so odrasli in imeli družine trije: Anton, Minka (Marija) in Ana. Prvi je bil Jakob, ki je umrl deset let star. Sledili so Feliks (14 let), Stanislav (eno leto), Polona (eno leto), Anton (85 let), Marija (83 let), Angela (2 leti), Antonija (en teden), Gabrijela (1 leto), Ciril (4 leta), Vinko (4 mesece), Rajko (eno leto), Feliks (4 leta) in Ana (70 let).

Prvega otroka je rodila v starosti 19 let, zadnjo v starosti 42 let.

Od enajstih otrok, ki so umrli v otroških letih, je Feliks dočakal petnajst in pol let. Umrl je 21. 3. 1909. Mati je dan ali dva po njegovem pogrebu rodila dečka. Krstili so ga na ime umrlega brata. Ta Feliks ni dočakal starosti štirih let. (na sliki).

Prvi Feliks je bil priljubljen doma, v šoli in soseski. Bil je tudi nadarjen risar. Ohranjena je njegova skicirka.

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Skupinske slike

Skupinske slike | Še pomnite | Scoop.it

Pri številčnejših družinah ni lahko posneti skupinske fotografije, Pogosto kdo manjka. Spominjam se tudi, kako težko nas je ata vse sklical in nam dopovedal, kako naj se postavimo.

Ta posnetek je nastal med vožnjo iz Reke na Silbo. Lahko bi bilo leta 1959.

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Slepe miši

Slepe miši | Še pomnite | Scoop.it

Takrat smo poletja vsi člani družine Hawlina preživljali na Pijaci. Samo ata in mama sta bila na Garinah in morda tudi Meta in Šuba že v svoji hiši zraven Žorževe. Skoraj vsak večer pa se nas je od deset do dvajset zbralo v Fort Alamo. Tako je Dietmar Cordan krstil odprti prostor pred kuhinjo.

Danes komaj sam sebi verjamem, da smo se znali ure dolgo večer za večerom pogovarjati, šaliti, prepevati, nastopati in igrati. Nikoli se nismo naveličali in vsakdo se je česa domislil. Jojo nas je (med drugim) naučil Tržiško in Kapetan Puk. Glavni kolovodja pa je bil Šuba. Poleg neizčrpne zaloge slovenskih narodnih pesmi, še zlasti tistih iz zbirke Klinček lesnikov, je stresal vice in sprotne dovtipe. Zlasti ženske so se smejale do solz in trebušnih krčev. Bili pa smo dovolj otročji, da smo se zabavali tudi s preprosto verzijo slepih miši. Z zavezanimi očmi si moral od piskra narediti kakih pet korakov, se obrniti zakorakati nazaj in z gorjačo zadeti pisker. Redko komu je uspelo. Bolj ko ni šlo, bolj smo hoteli ponavljati.

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Na Dunajski cesti

Na Dunajski cesti | Še pomnite | Scoop.it
Peter Hawlina's insight:

Sliko je verjetno posnel ata Herbert, katerega je svojemu bratu prišla predstavit Ana Suhadolc. Lahko bi bilo pred njuno poroko leta 1939. Morda je Ana svojega brata Antona prišla povabit, da bi ji bil poročna priča. Ugibam namreč, koliko je bil takrat star Matic, ki je bil rojen 29. 11. 1936.


Kdaj je Tone Suhadolc poleg svojega poklicnega dela našel čas še za pisanje spominov? Od vseh sorodnikov je poskrbel za najbolj obsežen življenjepis. Pa ne samo najbolj obsežen!! 


Mislim, da življenjepisa družina Suhadolc še ne želi javno objaviti. Zato naj me radovedni bralec vpraša za ključ.

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Vse za petletko

Vse za petletko | Še pomnite | Scoop.it
Peter Hawlina's insight:

Na sliki je dopis Mestne hranilnice, kjer je bil dr. Anton Röger zaposlen pred aretacijo in za očitane vojne zločine obsojen na 18 let zapora s prisilnim delom, odvzemom vseh državljanskih pravic še po odsluženem zaporu in zaplembo vsega premoženja.


12. 12. 1947 naslavlja omenjena MH na Upravo ljudske imovine pri MLO v Ljubljani 


              Sporočamo Vam, da bo naša hipotečno zavarovana terjetev proti zaplenjeni imovini dr. R ö g e r -ja Antona, Ljubljana, Ambrožev trg 1 znašalo koncem leta 1947 Din 14.980.- 

              Ker je na eni strani zadevna nepremična imovina izročena v Vašo upravo, na drugi strani pa mora naš zavod med drugimi tudi zgornji naš kredit pravilno vstaviti v naš kreditni plan kot v sestavni del splošnega državnega kreditnega plana za leto 61946, Vas prosimo za Vaše skorajšnje sporočilo, kako nameravate navedeni kredit pri nas v letu 1948 ali poravnati ali pa urediti in voditi naprej na drug primeren način.


                                  Vse za petletko!

================================================

Če koga zanima, kaj je zagrešil Anton Röger, gre lahko brat sodni spis.

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Kariera pri IBMu

Kariera pri IBMu | Še pomnite | Scoop.it

Slika je bila posneta avgusta 1968 v Sindelfingnu blizu Stuttgarta, kjer je imel IBM velik in zelo sodoben izobraževalni center. Na sliki smo Janez Žirovnik, Ödön Toplak, hrvaški kolega Vlado Dolić, jaz in Janez Resman.


Leta 1968, eno leto po odsluženi vojaščini, sem bil še vedno študent. Res sem bil absolvent na ekonomiji, vendar mi je manjkalo še kakih 13 izpitov. V časopisu sem zagledal oglas, da IBM išče sodelavce. Kljub temu, da še nisem hitel z iskanjem službe, sem se šel prijavit. Čez kak teden sem bil povabljen na opravljanje inteligenčnega testa. Skoraj štiri ure nam je psiholog dajal zvežčiče z nalogami. Vsakega je pobral v po preteku omejenega časa. Čez kak teden sem bil povabljen na osebni razgovor. Šlo je v glavnem za preizkus znanja jezika. Tudi to je bilo hitro opravljeno in bi lahko takoj nastopil službo. Takratni direktor Jakop me je vprašal, če nameravam končati študij in diplomirati. Pritrdil sem. Potem pa naj se raje oglasim, ko bom imel diplomo, saj poleg dela v službi sicer ne bom mogel končati študija. To je bilo marca in v juniju sem imel vse izpite. Spet sem prišel in predlagal, da diplomiram iz računalnišle tematike. Prav, so rekli, prideš jutri? Vzel sem si še nekaj tednov za Silbo in nastopil 1. 8. 1868.

Po dveh tednih so me obvestili, da me pošiljajo v šolo v Nemčijo. Saj ne znam nemško, sem se branil. Šef me je nekaj vsakdanjega vprašal v nemščini. Razumel sem in znal nemško tudi odgovoriti. Nekateri so znali še manj, je rekel. Kar prinesi potni list, da poskrbimo za vizo.

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Marij Pregelj

Marij Pregelj | Še pomnite | Scoop.it

Leta 1958 ali 1959 je bil na Silbi tudi slikar Marij Pregelj. Poročen je bil s sestrično mame Ančke, Zlato Škafar. Takrat smo že toliko uredili hišo na Pijaci, da sem lahko pobelil stene. Ko je Marij videl bele stene v kuhinji, pred kuhinjo in v veži, je šel po vodne barvice. Brez skice je začel slikati različne motive. Omet v kuhinji in pred kuhinjo se je po nekaj letih začel krušiti in so z ometom propadle tudi slike. Vsakega od nas je po svoje karikiral v prispodobi. Ata je naredil kot Pozejdona, Meto kot Mono Lizo, mene kot gusarja...

Ostalo je le tihožitje v veži, kjer je bil nov omet.

Stene sem sicer pobeli že kak dan prej. Zvečer so prišli oboževalci naše Mete. Ko so se ga ravno prav nalili, je Ivo Paulina - Miculić v obupu, ker je imel pri Meti več šans Joso Juras, treščil ob tla steklenico črnega. Stena je bila visoko oškropljena. Na hitro sem jo spet prebelil, saj je isti dan prišel ata.

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Po 110-ih letih

Po 110-ih letih | Še pomnite | Scoop.it

Če primerjate izgled hiše pred približno stotimi leti, boste opazili, da prezidana hiša na zunaj sploh ne kaže, da je bila okrog leta 1948 prezidana. Na dvoriščno stran nekoliko razširjena z vhodom, odprto predvežo, vežo in kolesarnico ter stopniščem.

Ostrešje je bilo morda dvignjeno za en meter, frčada je po videzu skoraj enaka prejšnji. Osrednje okno v nadstropju je bilo okno vzdolžnega hodnika, desno pa okno kuhinje. Skrajno desno okno je bila spalnica, druga je bila za njo na vzhodni strani. Ob eksplozijah na železniški postaji je bila hiša precej poškodovana. V spalnici je padel cel strop. Samo na južnem delu so stropniki obviseli na zidu. 

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Obdobje Marine

Obdobje Marine | Še pomnite | Scoop.it

Imel sem devet otrok. Vsi so naredili vsaj 6 razredov glasbene šole.

Najstarejši, Jure, je igral klavir in na različne klaviature. Znal je tudi trobento in kitaro. Na Silbi je največkrat igral tenor tubo (mi rečemo pompardon). Drugi, Miha, je igral klarinet. Kasneje je v Zagrebu na glasbeni akademiji diplomiral na saksofonu. Med svojim študijem je igral z raznimi zagrebškimi bendi, z Dvornikom, Soulfingers.. Tretja, Ana, je igrala violino, Na Silbi najraje bobne. Četrti, Jaka, je bil trobentač. Peta, Liza, flavtistka. Dvojčka Nace in Cene znata kitaro in klarinet, dvojčici Iva in Eva klavir in petje. Vsi pa frulico oz. blok flavto. Jaz sem bil v študentskih letih kitarist v plesnem ansamblu Moonlight Shadows.
Že, ko sta Jure in Miha znala kaj zaigrati, smo poskusili tudi vsi trije skupaj. Pa potem štirje… Še več časa za skupno igranje smo imeli na dopustu. Radi so se pridružili člani širše družine. Imam še štiri brate in tri sestre. Vsi poročeni, vsi otroke in zdaj tudi že skoraj vsi vnuke. Eni so imeli samo veselje za sodelovanje in so pomagali ustvarjati ritem na inštrumente ali kar na pločevinasto kanto.

Takrat na Silbi ni bilo velikokrat slišati glasbe. Najboljši je bil Tomislav Lukin s svojo črno kitaro. Rekli so mu Tambura. Imel je lep glas, izreden občutek (primerno kičast) za sredozemski in latino melos. Njegov izgled s Clark Gable brčicami in briljantino je bil neponovljiv. Včasih se je tu in tam s harmoniko pojavil Timotej Timo Lovrovič. Tudi on je bil pojava iz Amarcorda. Za ples pa je nekaj sezon igral Đenko Jazz Band Fantastikus. Tega je vodil Eugen (Đenko) Grandić (harmonika), igrali pa so največkrat še Arika (Arsen) Lukin (harmonika), Ljubo Lovrović (bobni), Tomislav (Tambura) kitaro in včasih še kdo. Đenko se ni preveč oziral na pravilnost interpretacije. Zategoval ali prehiteval je tudi ritem. Vendar to ni niti najmanj motilo. Včasih je ritem v istem komadu prehajal iz tri v štiričetrtinski takt. Vse je bilo najboljše. Saj drugega ni bilo. V zgodnjih sedemdesetih letih so ples prirejali na betoniranem dvorišču pred trgovino in pekarno. Navadno je bilo skoraj več ljudi zunaj, na poti, in so prek nizke ograje opazovali dogajanje na plesišču. Med plesalci sta takrat blestela Frane (Zorba) Motušić z ženo Bogdano. Plesalo se je v neizrazitih ritmih. Ti naj bi bili fox, tango, rumba, valček in počasni valček, pa morda tudi chachacha. Vedno so na vrsto prišli tudi domači plesi, ki so se ohranili iz 19. stoletja. Danes jih izvaja samo še folklorna skupina na nastopih. Takrat je bil silbenski tanac še redni sestavni del plesnega repertoarja.
Ne vem, kdaj smo se mi z našo improvizirano zasedbo prvič poskusili med ljudmi. Bilo je dobro sprejeto. Če ni boljšega, je tudi diletant najboljši. Igrali smo za lastno veselje. Repertoar pa smo imeli skoraj neskončen. Držali pa smo se preprostejših komadov. Postali smo silbenska posebnost. Slobodna Dalmacija je okrog leta 1980 objavila reportažo na celi strani Udri ljeto na veselje. To je trajalo kakih deset let.
Leta 1990 je 28 letni Jure naredil samomor. Nekaj let nismo igrali. Bila je tudi vojna in niti ne bi bilo primerno veseljačiti, če so bili za nekatere časi zelo težki. Zato dvojčka Nace in Cene ter dvojčici Iva in Eva v bendu z imenom 'Rompompom še ne gremo domov ' ali tudi 'Dirty Noises' na Silbi niso nastopali. Bili so še premajhni.
Jedro smo tvorili Jure, Miha, Ana, Jaka in jaz. Mi smo izbirali repertoar. Naše igranje pa je privabljalo še druge. Nekateri so bili vrhunski glasbeniki, drugi pa popolni diletanti. Za vse se je kaj našlo. Dva svaka (Peter Šubic in Jože Pogačnik) sta igrala boben in činele. Jaz sem največkrat igral kitaro. Če je bilo treba smo se vsi tudi drli. Jaz sem bil vodja benda. Zadnja leta je glasbeno vodstvo in aranžmaje prevzel sin Jure. Velikokrat sem tolkel na veliki boben, ker je bilo važno, da je ritem trden. Od profesionalcev so bil z nami profesor violine na Kölnskem konzervatoriju Gorjan Košuta, harmonikar Ive Dolžan, pozavnist Miklavž Dobovišek, kontrabasist Peter Mandelc, še en pozavnist Tom Lajovic, moj brat Marko na trobenti, nečak David na trobenti, Grega Vesel na flavti, kitaristi so bili še Ivan Bekčić, Jerko Novak, violinist Jože Humer, nečakinja Petra tudi bobni, flavta Ana Kavčič, flavta Jana Čadež in občasno še kdo drug. Nikoli nismo bili vsi naenkrat. Morda nas je bilo največ skupaj kakih deset, včasih samo štirje, trije ali dva ali pa tudi jaz sam.
Pričakali smo ladjo iz Reke na Mulu in kasneje največkrat Marino na Žaliću. Tudi po dvakrat na dan. Kapitan Marine je svojo pozornost izražal s pošiljanjem natakarja s pijačo na pomol. Pri odhodu je včasih naredil nenavaden manever. Kadar me je videl kot potnika, me je povabil na večerjo, če je bilo zvečer ali na marendo, če je bilo dopoldan. Ponujal je kabino za počitek in vedno je naročal, da ne smem kupovati vozovnice. Velik kavalir in svetovljan. Vabil nas je, da bi šli z njim v Benetke, da bi ob prihodu igrali na premcu. V Benetke nismo šli, smo pa enkrat šli v Zadar in igrali med potjo. Takrat je bila na Marini tudi zadarska ali šibenska klapa, pa so se še oni pridružili.
Igrali smo tudi zvečer po gostilnah. Največkrat v Konobi, pa v Jadranu, v Nu, ..
Zadnja leta smo skoraj vsako leto vsaj enkrat nastopili v močnejši zasedbi. Zdaj muzicirajo že vnuki in drugi sorodniki. Vendar se obdobje Marine najbrž ne bo nikoli ponovilo.
Na Youtube je http://www.youtube.com/watch?v=IkyvAptdpg4, na tem posnetku http://www.youtube.com/watch?v=kP73LWQrWF4&feature=relmfu je tudi Alan Bjelinski in Blaž Rečan. Tu so še http://www.youtube.com/watch?v=9ADNrjIEd38&feature=relmfu in http://www.youtube.com/watch?v=s0Gvl4102DY&feature=relmfu

Ti večerni nastopi niso bili tipični sound. Podnevi smo na pomolu igrali v slogu pleh muzike med korakanjem. Težko je bilo biti uglašen. Vseeno ali morda ravno zaradi tega je bil to poseben sound in štimung. Neorganizirano in improvizirano. Imeli smo neskončen repertoar. Igrali smo tudi kola (Užičko, Žikino.. ), vendar smo to opustili, ker nekaterim srbski komadi niso bili všeč. Že vsaj deset let pred vojno je nekdo rekel Zakaj igrate srbsko glasbo, ko smo igrali Marš na Drinu. Slovenske niso bile nezaželene, veliko je bilo dalmatinskih. Pretežno pa popularni latino, dixie, evergreeni…
Nekateri so plesali. Eni vriskali, drugi jokali. Posebno čast odhajajočim smo izrazili z venci po havajskem vzoru. Te so potem z odhajajoče ladje metali v morje kot priprošnjo in zaobljubo za ponovno vrnitev.

more...
Miha Hawlina's comment, May 28, 2012 5:26 PM
Res nas je bilo veliko, z voljo do posluha..
Jaz sem imel pa največji osječaj za feeling..
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Lovska koča v Kotu

Lovska koča v Kotu | Še pomnite | Scoop.it

S starimi slikami so pogosto težave. Težko jih je dokumntirati.

Mislim, da je to slikano na poti od železniške postaje v Mojstrani proti Kotu pod Triglavom.

Med številmi pacienti ata Herberta je bila tudi Malči Polda, žena Janeza Polde. Atu je ponudila uporabo lovske koče v dolini Kot. Ata je sprejel in Polda je poskrbel še za prevoz. Čakal nas je njegov sosed. Posedli smo na njegov lojtrnik in se vsaj eno uro daleč vozili do koče.

Koča je bila majhna, en sam prostor s pogradom. Spali smo torej na dveh ležiščih. Ne vem, kako je bilo s kuho. Mislim, da smo tam preživeli dva tedna. Bili smo v popolni samoti. Ne vem, če kdaj prišla mimo živa duša.

Pa nam ni bilo prav nič dolgčas. Ne vem sicer, kako so nam minevali dnevi. Bili smo veliko zunaj okrog hiše. Samo dvakrat smo šli na daljši izlet. Najprej nas je ata peljal na Triglav. Prišli smo do Kredarice. Tam so ato odsvetovali, da bi šel s tako majhnimi otroki na vrh. Najmanjši je bil takrat Janez.

Ata je poslušal nasvet. Na vrh nismo šli.

Kak dan kasneje sva šla sama z mamo. Spet samo do Kredarice. Ne vem, zakaj nisva šla na vrh. Vračala pa sva se po dolini Krme. Poti ni hotelo biti konec. Morda se mi je samo ta povratek zdel dolgočasen. Vse drugo je bilo sanjsko.

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Kje in kdaj je bilo tole?

Kje in kdaj je bilo tole? | Še pomnite | Scoop.it

Na sliki je mama z osmimi otroki. V naročju je Andrej. Se motim? Je Marko?

Bi kdo vedel, kje smo slikani?

--------------------------------------------------------

Tine odgovarja: Ata nas je slikal na povratku iz Vodic, kamor sta šla z mamo okoli Velike noči poravnat račun g. Kranjcu. Spominjam se, da smo pri Kranjčevih jedli potico in šunko. Menim, da imam na sliki največ 13 let, torej je v naročju lahko samo Andrej, saj je Marko rojen precej kasneje.

--------------------------------------------------------

Spet jaz: Če je bil Tine star okrog 13 let, je bila slika posneta leta 1956. Se pa vprašam, kaj je takrat ata plačeval mojstru Kranjcu.

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Je tudi to Andrej?

Je tudi to Andrej? | Še pomnite | Scoop.it

Rekel bi, da je to bilo poleti ob Savi. Kak dan pred Andrejevo nesrečo.

Vsi bosi. Vem, da sem tudi v šolo šel pogosto bos. Pot je vodila mimo jame s komunalnimi odpadki. Jaz sem šel vedno v jamo in med smetmi brskal za dragocenostmi. Kuštrinovo jamo so potem zasuli, zravnali in zgradili vrtec.

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Usodna ograja

Usodna ograja | Še pomnite | Scoop.it

Andrej Hawlina (12. 1. 1954 - 17. 7. 1956) je bil osmi otrok Herberta in Ane Hawlina. Na tem posnetku je nekaj let kasneje (okrog leta 1960) Marko. Vidimo, da je bila takrat ograja že skoraj podrta.

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Pollakovi pred sto leti

Pollakovi pred sto leti | Še pomnite | Scoop.it

Prva je Marija, ki se je poročila Vrtačnik, sledita Fini (Josephine) in Neta (Jeanette), Karl, ki se je poročil z Anko Rakovec in Ana, ki se je poročila z Ottom Hwlina. Fini in Neta sta ostali brez dote, katero sta vplačali kot vojno posojilo. Po porazu Avstrije so vsa ta sredstva zasegli za plačilo vojnega dolga. Brez dote takrat poroka skorajda ni bila možna. 

more...
No comment yet.
Scooped by Peter Hawlina
Scoop.it!

Tja in nazaj

Tja in nazaj | Še pomnite | Scoop.it

Potovanje na Silbo in vračanje je pred desetletji trajalo skoraj cel dan. V prvih letih smo skoraj izključno potovali iz Reke. Tja smo se pripeljali z vlakom in dlga procesija potnikov se je peš odpravila do pomola. Prtljago so peljali postreščki. Vkrcali smo se na parnik Kotor, ki je do Silbe vozil deset ur. Mislim, da je na Olibu prespal in se vračal v nedeljo.

Vožnje kar ni hotelo biti konec. Potnikov je bilo navadno preveč, da bi kam legel in zaspal. Včasih smo si zasilno postlali kar kje na palubi. Na enem od povratkov sta starša pogrešila Janeza. Vsi ga začnemo iskat. Po nekajkrat obhodimo vse palube, prehode in salone. Bila je že tema. Janeza nikjer. Če ga ni na ladji, je moral pasti prek ograje in mu ni rešitve. Gotovo smo v to bili prepričani vsi, le izreči se ni upal nihče.

Ne vem, kdo ga je našel spečega v svitku ladijskih vrvi

more...
No comment yet.